WWWh

Nekdo, ki bi prebral naslov, bi si misli, kako nesramna je ta žena, da moža ne spusti v Casino Slovenija, pri nas pa je to bila čisto posebna zgodba. Že itak smo šli v hotel, ko je bila korona in smo malo riskirali, da bi se lahko okužili. Pa vendarle smo potrebovali malo oddiha in smo se tako odločili, jaz nisem vedela, da je blizu Casino Slovenija in da ima moj mož že narejene plane, da bo šel zvečer v Casino.

Ko je prišel večer, pa je rekel, da on bi šel v Casino Slovenija, ker ima to možnost, mene pa je to presenetilo, da ni niti pomislil, da pa je korona in se lahko okuži. Bila sem kar malo jezna nanj, da je razmišljal tako egoistično in ni pomislil na zdravje vseh nas. On pa je bil tudi presenečen, da sem jaz tako odreagirala, ker sem enostavno rekla, da ne bo šel. Mogoče bi mu mogla malo lepše razložiti, zakaj nočem da gre v Casino Slovenija, zakaj sem tako odreagirala, a sem bila prepričana, da bo razumel, da me je bilo strah za zdravje vseh nas.

Že tako nismo šli na notranji bazen, ravno zaradi tega, da ne bi kdo zbolel in otroci so si to želeli, potem pa mi on reče, da bi šel v Casino Slovenija, seveda sem bila presenečena, tam je zaprt prostor in kar nekaj ljudi gre igrat igre na srečo, pa še od vsepovsod drugod so, kaj pa veš, če je slučajno kdo bolan.

Tisti večer je bil moj mož malo tišji, vedela sem, da mu ni vseeno in da so to bili njegovi plani, da bi šel v Casino Slovenija, pa vendarle je takšna situacija, da bi mogel razumeti, zato se nisem preveč sekirala, bila sem še vesela, da ni trmasto vztrajal in šel kljub temu, da jaz nisem bila za to. …

Kdor se s tem ni nikoli spopadal, ne more razumeti, kako je nam, ko imamo ta problem, ker je lahko zaprtost velik zdravstveni problem, pa še kaj več od tega, ker vplivan na naš potek dneva. Moja žena ni imela nikoli problema z tem in mene težko razume, zaprtost pa je pri meni prisotna že od malega. Njej sem dobesedno tečen, sam pa ne morem pomagati, če je tako. 

Kolikokrat se skregava, ker jaz sedim več časa na školjki in ko na primer gremo nekam in se vrnemo domov, grem jaz na stranišče in to gre njej neizmerno na živce, ker sem dlje časa tam. Res je, da vzamem telefon z seboj, če pa sedim tako dolgo na školjki, ona pa je prepričana, da ravno zaradi telefona to delam. Resnično je lahko zaprtost en velik problem. Midva z ženo se non stop kregava zaradi tega. Danes malo manj, ker sem se en dan dobesedno razjezil in si naredil v hiši dodatno stranišče, da bi le imel mir in da bi ostali lahko imeli kopalnico prosto. Kajti največkrat se je zgodilo to, da sem šel na stranišče in so non stop hodili noter, to je motilo mene in jih.

Sam ne morem narediti nič, očitno imam takšno prebavo, ki povzroča zaprtost in jo bom tudi imel še naprej. Sprijazniti se bomo morali oboji tako moja žena, otroci, kot jaz, potrebno bo prilagajanje. Drugače že vidim, da me žena razume, nastane pa konflikt, ko kaj od mene pričakuje in ko moramo kam iti, da sem jaz takrat na stranišču, ker seveda zaprtost zame pomeni, da bom tam dlje časa, nam pa se mudi. Takrat je jeza v hiši in jaz nič ne morem. To sem že povedal 100 krat in verjetno 100 krat še bom, kako pa bo na samo prilaganje vplivala moja zaprtost naprej pa ne vem.

…

Vsako leto se dobimo tri prijateljice, ki smo ostale v stikih, čeprav vsaka živi na drugem koncu Slovenije, tokrat sem dala predlog jaz, da bi šle gledat slap Boka in tako preživele dan za druženje. Obe sta bile zato in ker ima vsaka svoje obveznosti, kar potrebujemo par dni, da se uskladimo, tokrat nam je uspelo in bilo je dogovorjeno, da gremo.

Dopoldan smo se dobile na sredi poti, to je Ljubljana, da smo potem šle naprej z enim avtom, vedno vozi druga, tokrat sem bila na vrsti jaz, pa še pasalo nam je, ker sem edina poznala te kraje in tudi jaz sem predlagala splap Boka, ker sem vedela, da je prekrasen. Nikoli nam ni dolgčas, ko smo skupaj, prav uživamo, se smejimo, obujamo spomine, res se imamo zabavno.

Ko smo se pripeljale do Bovca smo parkirale in pohod se je začel, vedele smo, da imamo od tu ko smo parkirale in do slapa Boka kar nekaj hoda, a smo komaj čakale to pot, ker smo vedele, da se bomo zabavale. Hodile smo kar nekaj časa do slapa Boka a je bilo vredno, ta slap je res lep, okolica in zrak pa tudi. Tako dobro se že dolgo nismo imele in že smo delale plane, da bomo naslednjič spet šle v hribe, ker nam je prav lepo. Nič več se ne bomo dobivale v gostilnah, raje bomo šle hodit, prvi naš izlet na slap Boka se je izkazal za dobrega, tako da samo še vsaka mora poskrbeti za pravilno opremo. Tokrat nismo bile ravno urejene za v hribe, bolj smo izgledale, kot kakšne turistke.

Ta dan je šel v spomin, slap Boka je prekrasen, tako lep, da po moje bo še vsaka enkrat šla z svojo družino, ker je res poseben, pot pa ni tako zahtevna, da ne bi mogli z otroki, ko pa se slap Boka pokaže v vsej sovji lepoti, pa na pot takoj pozabiš, ker je vredno.…

Včasih, ko me kaj boli začnem premišljevati o težkih boleznih in takrat se moj obraz še kako zresni, ko pomislim, kako je rak težka bolezen in kako te kemoterapija verjetno spremeni, za celo življenje, takrat si večkrat rečem, kako nekateri v življenju zamujajo določene stvari, kako nekateri ne vedo, da so zdravi in bi lahko bili hvaležni za to vsakdan, ali pa ko ljudje jamrajo brez veze in sploh nimajo za kaj, kako nekateri, ki jih verjetno ni malo, zbolevajo, imajo različne bolezni, a rak je tista grda bolezen, ki se je vsak boji, ko kemoterapija enkrat pride v tvoje življenje ni nič več tako, kot je bilo včasih.

Večkrat prebiram, kako so ljudje doživeli in preživeli raka, kako jih je kemoterapija spremenila in kaj vse so morali dati skozi. Tako se sprašujem, kako za te ljudi poskrbijo psihično, ker sigurno to potrebujejo. Ne predstavljam si, da hodim po tistem groznem hodniku, da me čaka kemoterapija. Ne predstavljam si, kaj ti takrat roji po glavi, to morajo biti tako močne a hkrati grozne misli. 

Takrat je tvoje življenje na nitki in takrat šele veš, kaka si živel in če si zadovoljen z svojim življenjem. Ko enkrat kemoterapija stopi v tvoje življenje, sem prepričana, da se začne drugo, ker ne moreš ostati isti, še posebej, če si mlad, poln planov in prihodnosti, kako moraš hrepeneti po tem, da bo kemoterapija naredila svoje, kar pač rabi in da boš lahko odšel iz bolnice, kot zmagovalec. 

Življenje je res potrebno ceniti dokler smo zdravi, to je res nekaj kar je vredno največ, brez zdravja ne morejo nič, če nas že nekaj samo boli, smo celi narobe, kaj pa šele, če pride v naše življenje rak in kemoterapija, takrat vidimo tisti konec, ki so ga še n želimo in točno vemo, kaj pa si želimo.

…

Kaj vse človek ne pozna in ne ve, zato je še kako pomembno, da smo v življenju odprti za nove stvari, tako je pri nas eden predlagal photo booth cena nas je presenetila, a je bilo na koncu še kako vredno. Poskrbeti, da zabava uspe ni tako lahko, tako smo se zbrali štirje prijatelji od katerih imata dva skoraj istočasno rojstni dan in smo se odločili, da naredimo eno fajn zabavo.

Vsak je dajal svoje ideje in eden od prijateljev je rekel, da je enkrat bil na zabavi, ko so imeli photo booth cena kakšna je bila sicer ne ve, a bi se lahko pozanimali, ker je tista zabava še kako popestrila celotno zadevo.

Tako smo mu pustili proste roke, da se pozanima za te stvari, drugi pa smo se ukvarjali z drugimi. Vedno smo si znali še kako razdeliti delo, res smo bili vedno zložni in to mi je bilo še kako všeč. Ko takole pomislim, se sploh ne spomnim, da bi se kdaj pošteno skregali, ja, malo zafrkancije je že bilo, vendar nihče ni pretiraval. 

No, pa je organizacija uspela, eden je poskrbel za hrano in pijači, drugi za glasbo, tretji za photo booth cena je bila kar je bila, potem se nismo več ukvarjali s tem, četrti pa za prostor. 

Na zabavo je prišlo okoli 30 ljudi, veliko, več kot smo pričakovali in imeli smo se fenomenalno. Veliko smo plesali in peli in seveda je vsem bil še kako zanimiv photo booth cena pa je ostala skrita, ker smo se zmenili, da ne bomo povedali koliko smo dali zanj, da smo ga najeli. Toliko smeha, kot je prinesla ta stvar, še ni nikoli bilo, mi smo se res nasmejali do solz, da pa vam ne povem kakšne slike so nastale, tako nore, zabavne, odkrite, prisrčne, ne zaigrane in najpomembnejše ne nastavljene. Bilo je vredno naročiti photo booth cena, ki smo jo plačali za to pa je bila zanemarljiva z doživetjem. …

Res je, da večina ljudi zna tuje jezike, včasih pa pridete v situacijo, ki to ni dovolj in so potrebni sodni prevodi, ker navadni prevod ni dovolj. O sodnih prevodih govorimo takrat, ko želimo uraden dokument uporabiti doma ali pa na tujem. 

Včasih tega ni bilo toliko, danes pa so sodni prevodi kar pogosti, najpogosteje se uporabljajo na primer za:

• Smer dosežene izobrazbe,
• Zakonski stan,
• V primeru nekaznovanosti.

Sam sem prišel v situacijo, kjer sem moral v tujini priložiti dokument o moji izobrazbi. Seveda to ne gre, da bi dokument priložil v slovenščini, prav zato so sodni prevodi in tudi sam sem moral na agencijo, ki se z tem ukvarja. Oni to naredijo strokovno z žigom in podpisom. Kar nekaj časa sem premišljeval, če je sploh to dobra odločitev, da grem delat v tujino in ker sem bil še mlad, sem si rekel, zakaj pa ne bi probal ,že sam postopek pisanja prošenj in katere dokumente pristaviti, je bil zame izziv, takrat sem sploh spoznal, da obstajajo sodni prevodi za določene dokumente in na kakšen način delujejo, ko mi je eno podjetje pisalo, ko je sprejelo mojo prošnjo, kaj vse še od mene zahtevajo da jim pošljem, pred razgovorom za delo. 

Zanimivo mi je bilo tudi to, da ti sodni prevodi tudi pridejo prav, ko moraš dokazovati nekaznovanost v tujini in ne moreš kar sam pisati določenih obvestil ,to mi bo tudi prav prišlo, če bom kaj takega potreboval, bom vedel, kam se moram obrniti. Človek marsikdaj ne ve katerih stvari, dokler mu ni potrebno, tako jaz res nisem poznal, da obstajajo sodni prevodi z podpisom in žigom, sedaj vem, kosem moral podjetju poslati dokaz o moji doseženi izobrazbi. Tudi do razgovora sem prišel in kasneje do službe v tujini, danes je vse to za mano in srečen sem, ker delam v tujini, zaradi znanja in lepe plače. …

Lahko rečem, da Slovenijo kar dobro poznam, ker sem pohodnik in rad hodim v različne kraje in jo raziskujem, prav prijetno pa sem bila presenečen kakšna turistična kmetija Vipavska dolina obstaja na primorskem. Te kraje sem obiskoval najmanj, nekako so mi bili odročni in vedno me je pot zanesla nekam drugam, tokrat pa sem se odločil, da raziščem prav te kraje, vzel sem si dva dni za raziskovanje, videl sem da obstaja turistična kmetija Vipavska dolina malo ven iz Ajdovščine zato sem tja poklical za rezervacijo prenočišča, če ga seveda sploh imajo.

Nisem se obremenjeval kakšna je ta turistična kmetija Vipavska dolina, hotel sem samo prespati in zjutraj nadaljevati svoje raziskovanje. Bil je krasni dan, ko sem se odpravil proti tem krajem, malo je pihalo, pa me tudi to ni motilo, ker to je pri njih normalno in da sem občutil njihov stil življenja, mi je prav zaprav bilo všeč. 

Ko se je že začela delati tema, sem se v bistvu v mraku odpeljal do turistične kmetije Vipavska dolina, že sama ozka ovinkasta cesta mi je bila všeč, ko sem videl napis turistična kmetija Vipavska dolina sem vedel, da je to. Ker je bila tema, sem samo gledal, kje lahko parkiram in kje je vhod. Sprejeli so me zelo prijazno, povečerjal sem pri njih, imajo okusno hrano in šel počivat. Zjutraj me je prebudilo sonce, ki je sijalo ravno na mojo posteljo, pogled čez okno me je presenetil kako prelepi kraji, prelepa dolina, polna dreves, vinogradniških nasadov, nasadov breskev, ko sem odprl okna, pa me je objel ta sveži, čisti zrak, ki ga je občutiti že redko kje po Sloveniji. Ta zrak da njihov veter, ki pogosto piha. Videlo se je, da je turistična kmetija Vipavska dolina na prelepem kraju, sami lastniki pa so prijazni in vidi se da so njihove roke pridne, kako je vse urejeno. …

Veliko časa preživim za računalnikom, pisalna miza in pisarniški stol sta moja stalna spremljevalca. Nekaj časa opažam, da so moje seje pisanja in raziskovanja po računalniku nekoliko utrujajoča. Boleč hrbet, vrat in teža v rokah, kot bi me lovila gripa. 

Lotim se čiščenja pisalne mize, premaknem pisarniški stol in ugotovim, da stoji postrani. Preverim kaj bi lahko bilo narobe z njim, ampak drugega kot obrabe nisem ugotovila. Tukaj so se skrivale moje težave, tako tudi ljudje delujemo, ne pomislimo na naše delovno okolje in z njim povezano kvaliteto sedenja. 

Ker sem imela nekaj prostih dni, sem se odpravila po nakupih, zavijem v trgovino s pohištvom in na oddelku preizkušam in gledam pisarniške stole. K meni pristopi prijazna svetovalka, povpraša če iščem kaj določenega, pa sem jo nagovorila z vprašanjem, kateri pisarniški stol bi izbrala zase, če bi bila odvisna od pisarniške dela in sedenja za računalnikom.

In sva se zapletli v prijetno debato. Zanimalo jo je vse, koliko časa preživim za računalnikom dnevno, na koliko časa si jemljem oddih, kako visoka je moja pisalna miza, koliko prostora je med pisalno mizo in stolom. Malo sem bila začudena, da so vse to parametri za kvaliteto dela in da vplivajo na naravo dela v pisarni. Ampak je držalo. Vsa ta vprašanja niso bila zaman, sprehodili sva se po razstavnem prostoru, od stola do stola, preizkusila sem vsakega, od prvega do zadnjega so bili vedno bolj udobni. 

Ustavili sva se na posebnem delu, kjer je stal posebno oblikovan, usnjen, rdeče črn pisarniški stol in že na daleč je bilo opaziti, da je ta stol kot Ferrari med avtomobili. Noro lepa oblika, udobje je bilo čutiti že na daleč. Ponudi, naj sedem in ga preizkusim. Počasi in previdno primem za ročico in sedem vanj, kot bi me potegnilo v neko drugo dimenzijo, udobje, mehkoba in trdota sta se trla med sabo, kar povlekel me je v sebe in vedela sem, da ne glede na ceno, bo ta pisarniški stol, moja nova delovna oprema. …

Človek po navadi začne piti kavo in niti ne ve, katera je njegova najljubša kava. Nekateri enostavno kupujejo klasično najbolj prodajano kavo, če bi vedeli kako dobra je Illy kava, bi sigurno kupovali to. Sama se spominjam, kako sem začela piti kavo. Nekako sem se spraševala, če mi kava sploh paše in sem tako prvo kavo spila doma pri starših. Takrat nisem niti pomislila, katero kavo pijem, vendar samo to, če mi je kava dobra.

Kasneje v kavarni se spominjam, da sem se obremenjevala katero kavo bom pila v smislu, ali bo to kava z mlekom, kapučino, kratka kava, kava z smetano, danes pa vem, da prvo pogledam, če kavarna dela Illy kavo, takrat pa me to niti najmanj ni zanimalo katero kavo pripravljajo. Tako sem nekaj časa pila kave kar tako, katera pač pride, potem pa je prišlo pri meni obdobje, ko sem se začela spraševati, katera kava bi pa meni bila po okusu najboljša, tako sem prišla kar hitro do spoznanja, da je to Illy kava, ker je resnično dobra kava. 

Danes ko pridem v kavarno predenj naročim kavo, že podzavestno pogledam katero kavo pripravljajo, ne da kompliciram, le zanima me. Je pa res, da v domačem kraju, kjer že poznam kavarne in katere kave pripravljajo hodim raje v kavarne z Illy kavo. Vsak ima svoj okus, nekatere nikoli ne bo zanimalo kakšno kavo pijejo, glavno je, da kava je, jaz pa vem, da je zame Illy kava zmagovalna kava. Ta okus in že sam vonj mi je resnično dober, če bi zamižala in bi mi pripravili različne kave, bi Illy kavo prepoznala. Kajti resnično se okusi kvaliteta in Illy kava je dobra kava in marsikdo lahko to tudi potrdi.

Vsako jutro mi po hiši zadiši vonj Illy kave in me popelje v novi dan, da grem z veseljem v službo, če pa imam dopust, pa je kava itak najboljši začetek dopusta. …

Ne vem, ali bi rekla, da me je to zmotilo ali pa sem podpornica tega, ko sem videla, da so delavke, ki zlagajo oblačila v trgovini začela nositi zaščitne rokavice po novem.

En dan sem se odločila, da grem v šoping in si privoščim par novih stvari. To so dnevi v katerih resnično uživam brez slabe vesti in si dam duška. Kupim si res vse, kar mi je lepo. Je pa res, da že prejšnje dni malo naredim načrt, kaj mi manjka, da je nakupovanje lažje. Tako sem šla v eno trgovino z oblačili in v kotu trgovine videla delavko, kako je nosila bele zaščitne rokavice in zlagala oblačila. Takrat nisem vedela, če naj bom vesela za njo ali pa naj me to skrbi, ker če delavka nosi zaščitne rokavice to nekaj pomeni in definitivno to ni nič dobrega, kar se tiče oblačil.

Takoj sem začela premišljevati, kaj vse ta oblačila vsebujejo in kako so lahko škodljiva za nas. Po vem vam, da me je za trenutek minilo nakupovanje in sem prepričana, da sem tisti dan kupila manj, kot bi v primeru, da delavke, ki nosi zaščitne rokavice ne bi videla. Jaz sem že tako občutljiva na vse te sestavine, ki so sedaj v poceni oblačilih in obutvi in tako je normalno, da me je ta delavka zmedla.

Vedno, ko kupim oblačila, pa jih operem predenj jih oblečem, že samo pomerjanje v garderobah mi ni všeč in ko pridem domov se stuširam, kaj šele sedaj, ko sem videla, da ima delavka zaščitne rokavice, res, da je veliko časa v teh oblačilih, vendar ti da mislit.

Danes od takrat naprej zapravljam manj za poceni oblačila, ker sem se začela zavedati, da ne potrebujem, moje spodnje perilo je sprano in zdravo, nič mi ni nerodno, da nosim takšno, ker vem da je bolj zdravo, kot če bi neprestano kupovala novo, ki ga zlagajo prodajalke, ki nosijo zaščitne rokavice z namenom. …