WWWh

Prihajam v leta, ko mi je vedno bolj pomembno, kako sem videti in ko vidim, da se moram vedno bolj potruditi pri urejanju, da sem lepa. Vse bolj in bolj se trudim, da bi bila lepa, suha in imela lepo postavo, kar lahko rečem, da mi kar nekako uspeva, trenutno si želim umetne trepalnice in moram poiskati salon, ki bi mi jih naredil. 

Nikakor nisem želela močnih in težkih trepalnic, vedno sem stremela k temu, da imam čim bolj naraven videz. Tako sem si tudi umetne trepalnice želela prav takšne. Danes, ko sem v srednjih letih je vse težje, pravijo, da so srednja leta lepa, meni pa počasi niso več. Lahko ti nekaj let govoriš, da so to najlepša leta, potem pa pride leto, ko si utrujen, brez moči, energije, ne počutiš se lepo in tako naprej. No tudi pri meni so prišla ta leta in ker se nisem dala, sem delala predvsem na sebi. Ja, ni lahko, ker moraš delati več kot pa takrat, ko si mlad. Tudi na umetne trepalnice nisem nikoli pomislila, ko sem bila mlada, ker so moje trepalnice bile lepe, goste in dolge, ko sem jih namazala z maskaro, so bile res noro lepe in naredile so mi lepe oči. Lahko sem bila ponosna na svoje oči in priznam, da je to bilo na meni najlepše. Leta pa naredijo svoje, sedaj si bom dala umetne trepalnice, da bom mogoče dosegla spet tak videz, ko sem ga imela pred leti. 

Seveda bom zelo pozorna, da se ne bo videlo, da imam umetne trepalnice že na daleč, tega res nočem, ker že tako vse, kar je umetno na meni, mi gre na živce, sem res najbolj srečna naravna, a tukaj moram nekaj ukreniti, da bodo moje oči spet lepe, za to umetne trepalnice, da polepšajo pogled in celotni obraz ženske.…

Ne vem zakaj mene privlačijo ure. Marsikdaj grem pred računalnik in gledam različne znamke, tako iščem katera znamka ure je meni najlepša, zaenkrat so mi Movado ure res lepe. Sprva nisem vedela, da imajo točno določen dizajn po katerem so prepoznavne in to je pika. Čisto vsaka njihova ura ima piko, po kateri lahko veš, da gre za Movado uro. To je res zanimivo. 

Ure Movado mi predstavljajo:

• Inovativne oblike,
• Eleganca,
• Dovršenost.

Jaz, ko sem prvič videla te ure, so mi bile zelo lepe, pa še nisem vedela, da so tako dovršeno narejene. Do sedaj si takšne ure Movado nisem mogla privoščiti, sedaj pa je čas, da si eno izberem. Najbolj zanimivo je bilo to, da ko sem gledala te ure, so mi bili vse res lepe in sedaj, ko moram eno izmed vseh teh izbrati, mi je res težko. Kako naj izberem eno uro, ker mi jih je več všeč. Prvo sem izbirala po netu, da sem si saj naredila ožji izbor, potem pa sem šla gledat ure Movado v živo. To so tako lepe in predvsem elegantne ure. Meni niso všeč te robustne, velike ure, kot se prodajajo sedaj, ženski roki paše eleganca, izbrala sem eno uro, ki mi bo pasala povsod, če bom oblečena športno ali pa če bom šla na kakšno prireditev, bila je kombinacija vsega, predvsem pa je poudarek na eleganci. Te ure niso poceni, kar nekaj denarja sem plačala zanjo. Ravno zato pa sem si jo šla kupit sama, ker takšnega darila ne morem pričakovati od nobenega, Movado ure so predrage, da bi jo kdaj jaz dobila za darilo, niti se nebi dobro počutila, če bi nekomu povedala za mojo željo. Edino mi je žal, da sem jo kupila kar tako in da nisem počakala in jo kupila ob določenem dogodku, da bi me Movado ura spominjala na ta dogodek.…

Izkušnje ti povedo, da poceni otroške sobe niso dobre, niti primerne za dlje časa. Jaz sem svojemu otroku na začetku kupil novo otroško sobo, ker smo se ravno preselili, da bo vesel. Nisem mogel kupiti dobre otroške sobe, zato sem kupil eno najbolj poceni. Z časoma sem videl, da je to bila velika napak, moj otrok v njej sploh ni užival, vse se je majalo, omare so bile nestabilne, postelja pri tleh, to so res slabe otroške sobe, katerih ne bi dal več nikoli v otroško sobo.

En dan sem se razjezil, ker je bila zima in prav videl sem, kako ni zdravo, da moj otrok leži skoraj na tleh, tako sem šel v trgovino, kjer so imeli res lepe in kvalitetne otroške sobe in sinu kupil najkvalitetnejšo sobo, za njo sem plačal kar nekaj denarja, a je bilo vredno. Hotel sem ga presenetiti in sem mu sobo montiral za vikend, ko sme vedel ,da bo pri mojih starših. Cel vikend sem delal, še ponoči, da sem pravi čas dokončal, a je bilo vredno, ker to pa so lepe otroške sobe, ki trajajo več let.

Ko je sin prišle domov, je rekel, da se gre preobleči v sobo in tako sem samo naenkrat zaslišal krik in smeh, priletel je nazaj do mene in me objel. Tako srečnega že dolgo nisem videl, z njim sem bil srečen tudi jaz. Če mislimo, da otrokom otroške sobe ne pomeni nič, se motimo, še koliko jim pomenijo, to je njihov prostor,  katerem spijo, se igrajo, imajo svoj mir. Tako, kot imamo mi kakšen naš kotiček v hiši, tako so njim pomembne otroške sobe in pomislimo na to, ko jih urejamo, da se bodo v njih dobro počutili.

Naj bi bile prijetne na videz, tople, opremljene z izdelki, ki so otroku blizu, toplih barv, otroške sobe so njihov svet.…

Pri nas smo šli vsako lepo na morje na isti kraj, oče je dobil določen popust v podjetju in tako smo imeli vedno že znano lokacijo dopusta. Sam ne bom nikoli pozabil tiste prikolice v kampu, ker sem tam vedno preživel lepe poletne počitnice. Takrat so bile prikolice aktualne, veliko mojih sošolcev je šlo z starši tako na morje. 

Ko sem razmišljal, zakaj se spominjam teh dni tako rad, sem spoznal, da si je na dopustu oče vedno vzel čas zame. Takrat ni delal, takrat nikoli ni rekel, ne morem, nimam časa, ampak se je vedno igral z menoj. To so res bile počitnice, ko sem imel očeta samo zase. Prav zato se tako rad spominjam na ta kamp, kjer so bile same prikolice. Seveda smo se tudi spoznali z sosedi in tako je vedno nastala ena dobra družba. Cele dneve smo se igrali, oče nam je pripravil različne igre. Zvečer pa smo šli na kakšno večerjo, zabavo, starši so kaj dobrega spili, mi pa smo se lovili ali pa plesali. 

Danes niso več tako aktualne prikolice za oddajo, večina jih ima kar svoje. Drugi pa radi gredo v mobilne hiške, apartmaje, hotelske sobe. Vendar, ko primerjam ta čas danes in tistega včasih, lahko z veseljem povem, da so bile prikolice zakon, mi smo sigurno imeli veliko lepše otroštvo. Danes ne smeš več letati, kričati, smejati, kar hitro te kdo opozori, da moraš biti bolj tiho. Mi pa smo imeli prikolice in že zjutraj se je začel direndaj, ki je trajal skozi cel dan. Bil si srečen, če si koga iz sosednjih prikolic slišal, ali pa si se pogovarjal kar na daljavo, vse to je bilo veliko bolj sproščeno, kot pa danes. Tako sem razmišljal za najetje prikolice, da bi to pričaral mojim otrokom.…

Moja babica se je težko navadila na svoj mobitel, to je bil kar velik korak za njo, da se je naučila klicati in sprejemati klice. Imela je samo en telefon, ki ji je skozi delal brezhibno, potem pa ji je po določenih letih začel nagajati. Druge rešitve ni bilo, kot poiskati Samsung servis, ker je imela ta telefon. 

Sprva sem jo vprašala, če bi imela nov telefon, ker je ta že star, da ga niti ne popravljamo, a je bila tako navajena nanj, da ni bilo druge možnosti, kot poiskati Samsung servis in upati, da ta telefon še lahko popravijo, ker je bil že precej star. Sama sem bila kar malo skeptična, če bo to šlo skozi, potem pa me je Samsung servis presenetil in že po telefonu so potrdili, da njen telefon lahko sprejmejo in da se bodo potrudili, da ga popravijo, da zaradi tega, ker je star telefon še ne pomeni, da ga ne morejo popraviti, drugo je, ko bodo videli, kaj je narobe, če je mogoče napaka tako huda, da pa se zaradi tega telefon ne bo mogel popraviti.

Ko sem telefon odnesla na Samsung servis, mi je babica dala denar za popravilo in upala, da se bo njen telefon popravil, ker res ni hotela novega telefona. Tako je, ko se starejši na nekaj navadijo, potem težko sprejmejo nekaj povsem novega in drugačnega. Telefon sem pustila tam in čez nekaj dni so me poklicali, da je telefon popravljen. Res sem bila vesela, babica pa še bolj, strošek sploh ni bil visok. Tako je Samsung servis poskrbel za babičin telefon, da spet dela in nas lahko pokliče. Brez njega je bila prav zgubljena, saj se drugače slišimo dvakrat na dan. 

Še dobro, da obstajajo uradni servisi, kot je Samsung servis, ker tako si lahko popravimo starejše modele telefonov. 

…

Verjetno je že vsak imel izkušnjo, ko je bila pri njemu prekinjena elektrika in takrat šele se zavemo, koliko nam pravzaprav elektrika pomeni in kako potrebna je čez celotni naš dan. Sama sem bila doma z otroci, zunaj je bilo neurje in seveda je elektrika, kar naenkrat izginila. Vedela sem, da je krivo neurje in da je prišlo do izpada, vendar sem bila prepričana, da se bo elektrika vrnila čez kratek čas. 

Potolažila sem otroke, ker je zunaj bila že tema, da naj ne skrbijo, ker se bo elektrika kmalu vrnila. Probala sem ustvariti prijetno vzdušje, tako da sem prižgala svečke in baterije, vseeno pa je bilo v očeh otrok videti nelagodje in kako so premišljevali, kdaj se bo elektrika vrnila.

Sama sem bila presenečena, ker elektrike ni in ni bilo, tako smo šli že spat in prepričana sem bila, da ko se bom zjutraj zbudila, da elektrika bo. Pa ni bilo tako, tudi zjutraj še elektrike ni bilo. Malo me je zaskrbelo zaradi zamrzovalne skrinje, tako da sem se odločila poklicati na elektro, kaj se dogaja. Povedali so mi, da je prišlo do okvare in da še niso popravili, ker jim vreme ne dovoli. Skušala sem razumeti situacijo, čeprav sem bila kar slabe volje, saj nisem mogla kuhati, ni bilo tople vode, predvsem pa zaradi zamrzovalne skrinje. 

Tako smo vsi odšli od doma, otroci v šolo in jaz v službo, ko pa smo prišli domov je elektrika spet bila. Še danes ne morem nekako razumeti, da nismo imeli tako dolgo elektrike, ker to se ne bi smelo zgoditi, odgovorni bi morali prej poskrbeti za to. Kajti vsi se zavedamo, kako pomembna je elektrika in kako narobe je lahko, če je hiša ali stanovanje dlje časa nima. Upam, da se nam to ne bo zgodilo več, če pa bo prišlo do izpada, da se bodo stvari uredile prej. …

Poznala sem prijatelja, kateremu sem bila zelo všeč, vendar nikoli nisva postala par, tako je pač bilo sojeno. Bil je res dober fant, a ni bilo tiste potrebne iskrice. Ko sem mu to tudi povedala, se je umaknil in čez nekaj časa sem izvedela, da je naredil tečaj za voditelja čolna in je močno spremenil svoj način življenja. Nisem mogla verjeti, ker je bil tako miren, hodil je v službo in nazaj domov, sploh mi ni bilo to podobno njemu, da bi sedaj on naredil tečaj za voditelja čolna, ker mi ni deloval, da bi tako živel.

Ker ga od takrat nisem kontaktirala in so najine poti šle vsaka sovjo pot, ga tudi tokrat nisem upala, ker ne vem, kaj bi rekel. No, pa vse prinese svoje, tako sva se nepričakovano srečala v trgovini, lahko sva se še tako delala nedostopna, je bilo od obeh strani videti, da sva bila srečna, ko sva se videla, toliko sva si želela povedati, a naju je nekaj držalo. Vedela sem, a sem ga prizadela in da on ne bo naredil prvega koraka, zato sem ga jaz, prekinila sem to napetost in rekla, da vem ,da je naredil tečaj za voditelja čolna in da me zanima kako to, da je šel v te vode.

No, potem pa se je razgovoril in šla sva na kavo. Tako sva spet postala tista stara prijatelja, vse mi je povedal, kako je delal tečaj za voditelja čolna, kako je sploh prišel do te ideje, kaj ga je vodilo in kako živi danes. Lahko rečem, da je srečen, tečaj za voditelja čolna mu je dal novo življenje. Sedaj živi na polno če z poletje, po zimi pa dela plane, tako se mu vidi, da mu je tečaj za voditelja čolna namenjen, da od kar ga ima je čisto drug človek in vesela sem, da sva spet prijatelja. 

…

Nekdo, ki bi prebral naslov, bi si misli, kako nesramna je ta žena, da moža ne spusti v Casino Slovenija, pri nas pa je to bila čisto posebna zgodba. Že itak smo šli v hotel, ko je bila korona in smo malo riskirali, da bi se lahko okužili. Pa vendarle smo potrebovali malo oddiha in smo se tako odločili, jaz nisem vedela, da je blizu Casino Slovenija in da ima moj mož že narejene plane, da bo šel zvečer v Casino.

Ko je prišel večer, pa je rekel, da on bi šel v Casino Slovenija, ker ima to možnost, mene pa je to presenetilo, da ni niti pomislil, da pa je korona in se lahko okuži. Bila sem kar malo jezna nanj, da je razmišljal tako egoistično in ni pomislil na zdravje vseh nas. On pa je bil tudi presenečen, da sem jaz tako odreagirala, ker sem enostavno rekla, da ne bo šel. Mogoče bi mu mogla malo lepše razložiti, zakaj nočem da gre v Casino Slovenija, zakaj sem tako odreagirala, a sem bila prepričana, da bo razumel, da me je bilo strah za zdravje vseh nas.

Že tako nismo šli na notranji bazen, ravno zaradi tega, da ne bi kdo zbolel in otroci so si to želeli, potem pa mi on reče, da bi šel v Casino Slovenija, seveda sem bila presenečena, tam je zaprt prostor in kar nekaj ljudi gre igrat igre na srečo, pa še od vsepovsod drugod so, kaj pa veš, če je slučajno kdo bolan.

Tisti večer je bil moj mož malo tišji, vedela sem, da mu ni vseeno in da so to bili njegovi plani, da bi šel v Casino Slovenija, pa vendarle je takšna situacija, da bi mogel razumeti, zato se nisem preveč sekirala, bila sem še vesela, da ni trmasto vztrajal in šel kljub temu, da jaz nisem bila za to. …

Kdor se s tem ni nikoli spopadal, ne more razumeti, kako je nam, ko imamo ta problem, ker je lahko zaprtost velik zdravstveni problem, pa še kaj več od tega, ker vplivan na naš potek dneva. Moja žena ni imela nikoli problema z tem in mene težko razume, zaprtost pa je pri meni prisotna že od malega. Njej sem dobesedno tečen, sam pa ne morem pomagati, če je tako. 

Kolikokrat se skregava, ker jaz sedim več časa na školjki in ko na primer gremo nekam in se vrnemo domov, grem jaz na stranišče in to gre njej neizmerno na živce, ker sem dlje časa tam. Res je, da vzamem telefon z seboj, če pa sedim tako dolgo na školjki, ona pa je prepričana, da ravno zaradi telefona to delam. Resnično je lahko zaprtost en velik problem. Midva z ženo se non stop kregava zaradi tega. Danes malo manj, ker sem se en dan dobesedno razjezil in si naredil v hiši dodatno stranišče, da bi le imel mir in da bi ostali lahko imeli kopalnico prosto. Kajti največkrat se je zgodilo to, da sem šel na stranišče in so non stop hodili noter, to je motilo mene in jih.

Sam ne morem narediti nič, očitno imam takšno prebavo, ki povzroča zaprtost in jo bom tudi imel še naprej. Sprijazniti se bomo morali oboji tako moja žena, otroci, kot jaz, potrebno bo prilagajanje. Drugače že vidim, da me žena razume, nastane pa konflikt, ko kaj od mene pričakuje in ko moramo kam iti, da sem jaz takrat na stranišču, ker seveda zaprtost zame pomeni, da bom tam dlje časa, nam pa se mudi. Takrat je jeza v hiši in jaz nič ne morem. To sem že povedal 100 krat in verjetno 100 krat še bom, kako pa bo na samo prilaganje vplivala moja zaprtost naprej pa ne vem.

…

Vsako leto se dobimo tri prijateljice, ki smo ostale v stikih, čeprav vsaka živi na drugem koncu Slovenije, tokrat sem dala predlog jaz, da bi šle gledat slap Boka in tako preživele dan za druženje. Obe sta bile zato in ker ima vsaka svoje obveznosti, kar potrebujemo par dni, da se uskladimo, tokrat nam je uspelo in bilo je dogovorjeno, da gremo.

Dopoldan smo se dobile na sredi poti, to je Ljubljana, da smo potem šle naprej z enim avtom, vedno vozi druga, tokrat sem bila na vrsti jaz, pa še pasalo nam je, ker sem edina poznala te kraje in tudi jaz sem predlagala splap Boka, ker sem vedela, da je prekrasen. Nikoli nam ni dolgčas, ko smo skupaj, prav uživamo, se smejimo, obujamo spomine, res se imamo zabavno.

Ko smo se pripeljale do Bovca smo parkirale in pohod se je začel, vedele smo, da imamo od tu ko smo parkirale in do slapa Boka kar nekaj hoda, a smo komaj čakale to pot, ker smo vedele, da se bomo zabavale. Hodile smo kar nekaj časa do slapa Boka a je bilo vredno, ta slap je res lep, okolica in zrak pa tudi. Tako dobro se že dolgo nismo imele in že smo delale plane, da bomo naslednjič spet šle v hribe, ker nam je prav lepo. Nič več se ne bomo dobivale v gostilnah, raje bomo šle hodit, prvi naš izlet na slap Boka se je izkazal za dobrega, tako da samo še vsaka mora poskrbeti za pravilno opremo. Tokrat nismo bile ravno urejene za v hribe, bolj smo izgledale, kot kakšne turistke.

Ta dan je šel v spomin, slap Boka je prekrasen, tako lep, da po moje bo še vsaka enkrat šla z svojo družino, ker je res poseben, pot pa ni tako zahtevna, da ne bi mogli z otroki, ko pa se slap Boka pokaže v vsej sovji lepoti, pa na pot takoj pozabiš, ker je vredno.…